Najbolj ga je navduševala vožnja z viličarjem

Lansko leto bo Petru Prevcu, najstarejšemu od petih otrok v družini Prevc, v srcu z velikimi tiskanimi črkami ostalo zapisano zaradi rojstva sina Ludvika, s katerim proste trenutke najraje preživlja ob igri v naravi.

Najboljši slovenski smučarski skakalec vseh časov, ki se je s svojo prvo medaljo sicer okitil na šolskem tekmovanju v plavanju, bo letošnjega 20. septembra dopolnil sedemindvajset let, njegove tekmovalne ambicije pa ostajajo velike tudi v letošnji sezoni. V njej bo imel dobitnik dveh olimpijskih medalj v Sočiju in lastnik dvaindvajsetih zmag v svetovnem pokalu tudi častno nalogo kapetana ekipe. Ob sklenitvi svoje športne poti mu jo je na poletih v Planici predal reprezentančni kolega Robert Kranjec, s katerim sta bila na tekmovanjih velikokrat sostanovalca.

"Kako preživljate proste pomladne dni pred začetkom nove sezone treningov? Se boste v krogu svoje družine, s partnerko Mino in sinčkom, odpravili na kakšen daljši oddih?"
Naš glavni cilj je, da proste dneve preživljamo skupaj. Verjetno se bomo za nekaj dni tudi kam odpeljali z avtom.

"Če se ozrete v čas otroštva, kako se spominjate tistih dni? Ali ste že takrat pomagali očetu pri domačem podjetju? Koliko ste bili stari, ko ste mu prvič priskočili na pomoč?"
Ne spomnim se prav veliko stvari. Verjetno sem bil star okoli pet ali šest let, ko sem lahko kakšno stvar prijel in pomagal pri delu.

"Katera opravila, povezana z družinskim podjetjem, so vas takrat najbolj navduševala? Česa niste preveč marali?" 
Najbolj me je navduševala dostava pohištva. Takrat sem se lahko vozil z viličarjem. Najbolj pa sem bil slabe volje, ko je oče urejal papirje. Takrat sem naveličan čakal v pisarni in se spraševal, kaj sploh dela.

"Nekje sem zasledila, da ste šli zelo radi očetu pomagat v gozd? Je to še vedno vaša sprostitev?"
Še vedno. Rad grem na sprehod, saj je v gozdu vse mirno in teče svojo pot.

"Ali je imel oče, potem ko ste začeli trenirati smučarske skoke, posluh za vašo odsotnost, morda utrujenost? Ste mu pri delu pomagali tudi v času treningov in tekem?"
Pomagal sem, ko me je prosil, oziroma, ko mi je to naročil. Mislim, da me je vedno podpiral pri mojem športnem udejstvovanju, zato ga ni motilo, če sem bil kdaj odsoten. Seveda sem pomagal tudi v času treningov in tekem, saj je bil takrat šport zgolj moj konjiček oziroma prostočasna dejavnost. Velikokrat se je zgodilo, da sem zjutraj še pred treningom zlagal robo.

"Danes ste tudi solastnik družinskega podjetja. Zakaj ste se odločili svoj kapital vložiti vanj?"
Solastnik sem štiri leta. Kapital sem vložil vanj, ker je imelo podjetje pred leti težave.

"Kakšna je danes vaša vloga v podjetju? Je res, da vsako leto bolj sodelujete in da se celo oče določene stvari uči od vas?"
Moja vloga ni velika. Prisoten sem malo, v bistvu spremljam, kaj se dogaja, komentiram in se učim. Je pa res, da počasi, a vsako leto bolj spoznavam podjetje in se zato lahko bolj vpletem v njegovo delovanje. Kar se tiče očetovega učenja od mene, pa ne vem ničesar.

"Se strinjate, da ste sami najboljša »blagovna znamka« podjetja?"
Ne bi ravno rekel, da sem blagovna znamka, ampak prej ambasador. Seveda je dobrodošlo, da se zaradi uspehov bratov Prevc naš priimek sidra v misli navijačev, a da bi zaradi tega čudežno in brez težav prodajali pohištvo, to pa nikakor.

"Kaj je po vašem mnenju težje – biti uspešen športnik ali uspešen podjetnik?"
Tega ne morem primerjati. Pri obeh stvareh moraš biti popolnoma predan. Dolgo je treba delati in se truditi, da pride uspeh, seveda pa ni nujno, da bo sploh prišlo do uspeha in da bo ta trajal.

"Katere ključne vzporednice lahko potegnete med uspehom v športu in uspehom v poslu? Katere vrednote morata imeti uspešen športnik in podjetnik?"
V poslu mi še ni uspelo, zato težko odgovarjam. Mislim, da morata tako uspešen športnik kot uspešen podjetnik verjeti v svojo začrtano pot in imeti ob sebi ljudi, ki realno povedo, če morda zaman verjameta. Prav tako mislim, da morata biti oba poštena, delovna in zaupljiva do pravih ljudi.

"Pa se z vrednotami, ki ste jih našteli, rodimo oziroma jih podedujemo ali nam jih privzgojijo starši oziroma se jih moramo sami priučiti?"
Ne bi vedel. Zdi se mi, da je veliko odvisno od okolja, v katerem odraščaš. Mislim pa, da če odraščaš v okolju, v katerem se te vrednote udejanjajo in se o njih ne zgolj govori, potem jih precej verjetneje odneseš tudi v svoje odraslo življenje.

"Ni pomembno, da kdaj tudi pademo, ampak, da se znamo po padcih pobrati, iti naprej še bolj močni … Kaj je skrivnost vaših uspehov in česa ste se naučili iz »življenjskih padcev«?"
Prav veliko skrivnosti ni. Hodil sem na treninge, če sem bil naveličan, sem še malo delal oziroma naveličan treniral, pa je bilo kmalu bolje. Iz padcev sem se naučil, da je treba biti pri vsaki vrnitvi potrpežljiv.

"Kje se bolj vidite po koncu svoje tekmovalne poti – v športu ali poslu?"
Mislim, da se lahko oboje združi. 

"Kako je z vašim študijem ekonomije, vas ta še zanima?"
Študij ekonomije me ne zanima več. Mogoče je želja usahnila, ko sem ugotovil, kako zelo je ekonomija obsežna.

Besedilo: Tina Jereb
Foto: arhiv Prevc
Vir: Razvedrilo, Slovenska ugankarska revija, izdaja 8.5.2019