Peter:"Poskusite različne športe, da ugotovite, kaj vam ustreza. Poslušajte trenerja, predvsem pa vztrajajte."

Tako kot vsi veliki športniki tudi osvajalec srebrne in bronaste olimpijske kolajne v Sočiju Peter Prevc živi v svojem svetu, ki je v celoti podrejen športu. Pravi, da je to svet, v katerem od pomladi do jeseni garaš, da lahko pozimi uživaš. V Sočiju je resnično užival. Njegovi skoki so bili prave umetnije. Na skakalnici je resen in popolnoma osredotočen na skoke. Ob skakalnici je prijeten sogovornik, ki pa noče izstopati, ampak hoče ostati del reprezentance. Meni, da so njegove kolajne del skupnega dela. 

Peter: "Vsi okrog mene se prilagajajo mojemu svetu. Vedo, da me pri tem ne morejo zmotiti. Treningi so vedno na prvem mestu. Zunanjemu svetu se ne prilagajam najbolje, res pa je, da name ne vpliva veliko. Imam ekipo, s katero preživim večji del leta. Zaupam ji. Le ko sem najbolj v škripcih, vprašam za zunanje mnenje. Nekdo, ki me opazuje od zunaj, me ne vidi tako pogosto in hitreje opazi spremembo, preskok. Lahko tudi prej ugotovi, kaj je narobe. Za razliko od nekoga, ki je vedno z menoj in sploh ne opazi, da se pred njegovimi očmi spreminjam. Beseda ali dve lahko veliko vplivata, ker dobim neposreden odziv. Predvsem od prijateljev in znancev, ki mi lahko v ključnih trenutkih veliko pomagajo. Med drugim mi upajo reči: 'Kaj pa ti misliš, da si.' In sem hitro prizemljen."

Če hočem dobro skočiti, moram biti stoodstotno sam v sebi. Ne bi se dobro izšlo, če bi hodil naokrog, se pogovarjal z ljudmi in se odvračal od lastne osredotočenosti. Nekaterim ustreza, da pol ure pred nastopom ne razmišljajo o tem, ker lahko pregorijo v želji. Nekaj minut pred nastopom so z glavo drugje, potem pa v trenutku preklopijo. Vsak ima svoj pristop.

Starši so me spodbujali pri vseh športih, ki sem se jih lotil. Ni jim bilo težko voziti me na aktivnosti vsak dan. Niso me razvajali. Nisem vedno dobil tistega, kar sem hotel. Žepnine sem dobival toliko, kolikor so starši ocenili, da je potrebujem. S tem sem moral shajati. Tako sem dobil vrednote, delovne navade. Družina je velika, veliko je tudi dela, ki ga je treba razdeliti. Če ti starši vcepijo v glavo spoštovanje do dela, ti nekaj zanesljivo ostane tudi za naprej.

Imate še dva brata, Domna in Ceneta, ter sestri Emo in Niko. Kot najstarejši otrok v družini sem mlajšim vzor, po meni se zgledujejo. Vedno moram biti previden, da ne naredim kakšne neumnosti. Včasih jim lahko pomagam, da jih pridobim na svojo stran. Prek mene včasih pridejo do kakšne stvari, ki je drugače ne bi dobili. Pač potuha pred starši. Glede na to, da sem starejši, se moram truditi, da nanje dobro vplivam, ohranjam pozitivno miselnost, predvsem pa jih motiviram, da tudi oni postanejo pridni, delavni, marljivi.